Podobe Znanja

Človeštvo se nahaja na razpotju. Časa za ukrepanja na področju podnebnih sprememb in vsesplošnega izčrpavanja naravnih virov je tako rekoč že zmanjkalo, obenem pa realni družbeni, ekonomski, politični in geostrateški dejavniki ter navzkrižni interesi ne ponujajo jasnega odgovora, kako se potrebnega civilizacijskega obrata sploh lotiti. V obsežnem delu Ekosistemska družbena ureditev se je analize preteklosti, sedanjosti in možnih poti v prihodnost, ki bi bila vzdržna tako za ljudi, kot tudi za vsa druga živa bitja na tem planetu lotil geograf zasl. prof. Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Dušan Plut. V pogovoru je izpostavil nekaj ključnih poudarkov, celotna monografija je prosto dostopna na spodnjih povezavah.Ekosistemska družbena ureditev. Prvi zvezek: podstati in gradniki ekosistemske družbene ureditve Ekosistemska družbena ureditev. Drugi zvezek: Slovenija in Evropa

Kako se odzovejo naša pljuča na nanodelce, ki jih vdihnemo? Slovenski znanstveniki pod vodstvom prof. dr. Janez Štrancarja, vodje laboratorija za biofiziko na Institutu "Jožef Stefan" so v prebojni študiji, objavljeni v reviji Advanced Materials v letu 2020, uspešno dešifrirali dogajanje in razvili tudi model, t. i. pljuča na čipu, ki bi lahko omogočil preverjanje škodljivosti nanomaterialov brez uporabe testnih živali. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki segajo na različna področja. Po eni strani smo nano delcem iz prometa in s kurišč bolj ali manj neprestano izpostavljeni, po drugi strani pa nepoznavanje potencialne škodljivosti novih nanomaterialov zavira razvoj na številnih področjih - od razvoja zdravil in cepiv do razvoja in aplikacij cele vrste novih nanomaterialov, denimo v zelenih tehnologijah. Gre za ponovitev oddaje, ki je bila premierno na sporedu novembra 2020.

Umetna inteligenca in še zlasti strojno učenje je danes tako rekoč vseprisotna tehnologija. Njene zmožnosti so v številnih pogledih presenetljive in iz leta v leto se odpirajo nove možnosti njene uporabe pri novih, še nedavno nepredstavljivih nalogah. A če so nekatere aplikacije v določenem trenutku deležne izrazite pozornosti, trenutno bi to vsekakor bili veliki jezikovni modeli, kakršen je denimo Chat GPT, so metode strojnega učenja v praksi seveda številne in raznolike, pa tudi različno uspešne pri različnih nalogah. Vedno znova se tudi išče načine, kako njihove pomanjkljivosti odpraviti. Med aktualnimi dilemami je gotovo ta, da nekatere danes najbolj učinkovite in tudi razširjene metode strojnega učenja, kot denimo globoke nevronske mreže, do svojih rezultatov pridejo na načine, ki jih ne zmorejo razložiti. To pa vsaj pri določenih rabah teh tehnologij lahko predstavlja resen problem. A kot rečeno, metod strojnega učenja je veliko in razvoj še zdaleč ni zaključen. Obetavno pot naprej denimo odpira izvir

Superračunalniki so danes njuni za reševanje velikih znanstvenih ugank na vseh področjih. A delo z njimi nikakor ni preprosto. Razlika med računalniško kodo za superračunalnike in običajne namizne naprave je podobna razliki med raziskovanjem v laboratoriju in proizvodnjo v tovarni, pravi prejemnik Zoisovega priznanja prof. dr. Matej Praprotnik s Kemijskega instituta in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Praprotnik zdaj vodi novoustanovljeni Center odličnosti MultiXscale, enega izmed desetih, ki jih je Evropska unija ustanovila za podporo evropski pobudi za visokozmogljivo računalništvo EuroHPC, katerega del je tudi slovenski superračunalnik Vega. Slovenski center MulitXscale se bo osredotočil na razvoj kode za večskalne simulacije, na treh konkretnih področjih: za načrtovanje incertificiranje helikopterjev za civilni promet, za uporabo visokozmogljivih baterij za podporo prehodu na trajnostno energijo ter za raziskave ultrazvok za neinvazivno diagnostiko in biomedicinske aplikacije. Upo

Nastanek nekaterih bolezni je tesno povezan z delovanjem hormonov in s spremembami v njihovem delovanju. Endometrioza, ki lahko povzroča hude bolečine in vodi v neplodnost, je pogosto spregledana bolezen ženk, čeprav prizadene okoli 10 odstotkov žensk v rodni dobi. Prav tako igrajo hormoni pomembno vlogo pri nastanku ginekoloških rakov, kot so rak dojk, rak endometrija in rak jajčnikov; ti povzročijo kar 22 odstotkov vseh z rakom povezanih smrti na leto. Kako hormoni vplivajo na nastanek in razvoj teh bolezni in kako jih z novimi biooznačevalci kar najhitreje zaznati in razviti nove zdravilne učinkovine za boj z njimi, je področje, ki se mu posveča prof. dr. Tea Lanišnik Rižner, vodja Laboratorija za molekularne osnove hormonsko odvisnih bolezni in biomarkerjev na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo priznanje.

Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fizik

Umetna inteligenca je ključna tehnologija 21. stoletja, nepogrešljiva v znanosti, vseprisotna na spletu, vse bolj neobhodna v gospodarstvu in z vse večjim vplivom na družbo. Vsi se danes že dobro zavedamo, da ima na tak ali drugačen način izreden vpliv na naša življenja in smo obenem večinoma prepričani, da gre za tehnologijo, ki je v rokah velikih – tehnoloških gigantov, denimo. A to pravzaprav ne drži. Odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange denimo omogoča tako rekoč vsakomur, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, ki temelji na podatkih: od analize značilnosti spletnih objav do vprašanja avtorstva Shakespearovih del pa vse do razvoja zdravil v farmaciji. Gre za orodje, ki je zrastlo v Sloveniji. Njegov razvoj že več kot 20 let vodita prof. dr. Janez Demšar in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, za kar sta prejela tudi Puhovo nagrado.

V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni. »V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona. Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stim

Prehod k trajnostnemu načinu bivanja in opuščanje fosilnih virov, ki sta nedvomno ključni prioriteti današnjega časa, zahtevata številne in globoke spremembe. Naša odvisnost od fosilnih virov se namreč ne konča pri vsebini rezervoarja našega avtomobila ali pri elektriki iz premoga. Fosilne vire bo potrebno opustiti tudi na področju surovin in zamenjati denimo danes vseprisotno plastiko z naravnimi in obnovljivimi surovinami. To pa seveda spet terja nova znanja in tehnologije. Za dosežke na področju kemijskega inženirstva za trajnostno rast gospodarstva ter prehod v nizkoogljično družbo z upoštevanjem krožnosti je dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta prejel Zoisovo priznanje. Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal konec leta 2021, ko je dr. Likozar prejel Preglovo nagrado.

Imunoterapije so v zadnjih letih vse bolj uspešne pri zdravljenju določenih rakavih obolenj. Ciljana aktivacija točno določenih celic v našem telesu omogoči, da se imunski odziv osredotoči neposredno na tumorske celice, zdrave pa pusti pri miru. A obetavni novi pristopi niso kos vsem vrstam raka. Za zdaj. Napredek na tem področju je namreč izredno hiter. Z razvojem zdravil naslednje generacije se v Belgiji v farmacevtskem podjetju Janssen ukvarja dr. Nataša Obermajer, med drugim sodeluje pri razvoju zdravila za preusmerjanju celic imunskega odziva, ki je že v prvi klinični fazi. Za svoje raziskovalne uspehe je prejela tudi priznanje Ambasadorka znanosti Republike Slovenije.

V pogovoru s filozofom prava in prejemnikom Zoisove nagrade za življenjsko delo preverjamo, v kakšni zvezi sta pravo in pravičnost pa tudi zakaj je dobrodošlo, če so zakoni napisani v izbrušenem in klenem jeziku Kaj je to pravo? – Na prvi pogled se zdi, da bi odgovor ne smel biti pretežak, saj se s pravom srečujemo vsak dan: ko se, na primer, z bratom in sestro prepiramo okoli dediščine, ko skušamo doseči, da bi nas delodajalec po dolgi vrsti let stalnega honorarnega sodelovanja naposled zaposlil za nedoločen čas, ali ko skušamo lastniku sosednjega polja dokazati, da imamo pravico prečkati njegovo posest, da bi prišli do svojega sadovnjaka. Instinktivno, intuitivno torej vemo, kaj je to pravo: to je niz pravil, ki uravnavajo odnose med ljudmi. Ampak odnose med ljudmi na pomemben način uravnavajo tudi bonton in ljudske šege pa vendar nihče ne misli, da je z roko zakriti si usta, ko zazehamo, ali ob božiču podariti tašči tople copate – stvar prava. Očitno je torej, da se le z instinktom ali intuicijo ne mor

Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive. To velja tudi za številne zdravilne učinkovine, kozmetična sredstva, pesticide in še marsikaj drugega. Kronična izpostavljenost mešanici najrazličnejših onesnaževal pa ima močan vpliv tako na najrazličnejše organizme kot tudi na človeka. Zoisova nagrajenka prof. dr. Ester Heath z Odseka za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja Skupine za organsko analizo že vrsto let raziskuje, kako krožijo v okolju t. i. novodobna organska onesnaževala in kakšen je njihov vpliv. Kaj torej o naših navadah povejo odpadne vode, kaj v njih ostaja najdlje časa in kaj lahko glede tega storimo?Foto: R. Lapay

Ljudje imamo težave z razumevanjem učinkov nelinearnih pojavov, kakršna sta denimo eksponentna rast ali pa povečevanje ogljikovega dioksida v ozračju. Tovrstna 'slepota' se danes kaže kot zelo nevarna. »Zdi se mi, da imamo v možgane vgrajene zgolj linearne procese, vse ostalo pa nas prej ali slej preseneti. Pri eksponentni rasti denimo na začetku skoraj ni nobene spremembe, oziroma je mikroskopsko majhna. Do neke točke, ko se začne ta sprememba kazati, potem pa naenkrat eksplodira,« razlaga prof. dr. Bojan Kuzma, predstojnik oddelka za matematiko Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V Podobah znanja smo se pogovarjali o zadržanosti ljudi do matematike, o tem, kako nam lahko pomaga razumeti tudi podnebne spremembe, ki se nas vseh tičejo, in seveda o njegovem matematičnem delu.

Za svoje raziskave virusov in njihove razširjenosti v okolju je prejela Zoisovo nagrado Virusi so vsepovsod okrog nas, v vodi, zraku, zemlji, v vseh živih bitjih in seveda tudi v nas. Obstaja ogromno različnih vrst in nekateri med njimi, kot smo se nazorno poučili v zadnjih par letih, povzročajo tudi hude bolezni.Metodo spremljanja prisotnosti rastlinskih virusov v odpadnih vodah, ki jo je prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, pionirsko razvijala že pred 15 leti, so ob izbruhu pandemije covida-19 hitro prilagodili novim potrebam in začeli spremljati razširjenost novega virusa.»Preskok z rastlinskih na humane viruse ni bil zelo težak zaradi naših dolgoletnih izkušenj in metodologij.«Kako viruse v okolju zaznati, določiti, spremljati njihove premike ter jih iz njega celo odstraniti, so področja, ki se jim prof. dr. Maja Ravnikar zelo uspešno posveča. Za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Jure Makovec/NIB

Pogovor z utemeljiteljem medicinske genetike pri nas, Zoisovim nagrajencem za življenjsko delo prof. dr. Radovanom Komelom. Vsa navodila, ki omogočajo življenje v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah, so zapisana v genih. Razbiranje in razumevanje teh navodil, iskanje potencialnih napak v genskem zapisu ter njihovo spreminjanje in popravljanje zato tvorijo ključno področje sodobne znanosti. Pri uvajanju temeljnih pristopov molekularne biologije in genskega inženirstva na področje medicinskih raziskav pri nas nedvomno zavzema ključno mesto dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoj pomembni doprinos k slovenski znanosti prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Bolj ko poznamo človeške možgane, bolj je jasno, kako osupljiv organ to pravzaprav je. A v sodobnem načinu življenja ne manjka vidikov, ki dobremu delovanju naših možganov niso najbolj naklonjeni. V kolikšni meri je torej evolucija pripravila naše možgane na specifične izzive sodobnosti in katerih vidikov ne gre spregledati, če želimo ohraniti možgane zdrave, bo v ospredju tokratnih Podob znanja. Gostja je zdravnica in nevrobiologinja, prof. dr. Maja Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in tudi soustanoviteljica Sinapse, slovenskega društva za nevroznanost.

Jezuitski kolegij, ki je v Ljubljani deloval med letoma 1597 in 1773, je učencem ponujal najboljšo izobrazbo, ki si jo je bilo takrat moč pridobiti na Kranjskem, in velja za nekakšnega predhodnika ljubljanske univerze Ko iščemo razloge, čemu se v poznem srednjem in zgodnjem novem veku slovenski kraji v gospodarskem, družbenem in kulturnem pogledu niso razvijali tako hitro kakor kakšne druge dežele v naši širši soseščini – recimo Lombardija, Bavarska in Češka –, tedaj moramo najbrž ugotoviti, da je svoje pridodalo tudi dejstvo, da na naših tleh vse do leta 1919 ni bilo nobene univerze. Na hipotetičnem vseučilišču v Ljubljani bi slej ko prej bilo, ker bi pač bilo blizu, ceneje in enostavneje študirati kakor v Padovi, na Dunaju ali v Pragi, to pa bi, kajpada, pripomoglo k hitrejšemu širjenju novih, prebojnih vednosti in dviganju splošne stopnje omike med prebivalci tako imenovanih notranje-avstrijskih dežel. Vseeno pa to še ne pomeni, da si na Kranjskem v 17. in 18. stoletju ni bilo mogoče pridobiti precej

»Danes verjetno nihče ne hodi v gledališče, da bi tam doživel katarzo. Idejno ali etično očiščenje me ne zanima. Gledam druge reči.« Slovenski umetnost in humanistika sta sredi decembra 2022 izgubili enega ključnih protagonistov zadnjega pol stoletja, dr. Lada Kralja. V sedemdesetih je bil soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij na Slovenskem, Gledališča Glej in Pekarne. Pozneje je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Leta 2017 pa smo dr. Kralja pred mikrofon Podob znanja povabili predvsem kot znanstvenika. Kralj se je v drugi polovici osemdesetih namreč zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je kot redni profesor vse do upokojitve generacijam študentk in študentov z nevsakdanjim žarom in zavzetostjo predaval o dr

V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji? Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni. Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija z

Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor