Evropa Osebno

Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.Prvo samico je poimenoval Dolores, drugo Odpirač za konzerve. Eden od vrhuncev filma je trenutek, ko se Odpirač za konzerve odpravi jest in se za tri četrt ure potopi. Mladiči se ne morejo potopiti tako globoko, zato ta čas počakajo pod gladino. Igrajo se, na njih popazi kak drug kit. Tokrat pa je samica svojega mladiča v varstvo zaupala Patricku. Za spektakularne posnetke podvodnega življenja in druženja ter sporazumevanja s kiti v dokumentarcu je poskrbela sogovornica Evrope osebno Gail Jenkinson. V filmu Patrick in kit glavač lahko vidimo tudi posnetek desetih mladih kitov, ki so nasedli. Ne razumemo povsem, zakaj nasedejo, vzrok pa bi lahko bili zvoki vojaških plovil. Gail pravi, da je med pr

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.

Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu. "Občutek, ko se vzpenjaš na vrh gore, na kateri pred teboj ni bilo nikogar, je neverjeten," pravi Sean Burch. "Nekako tako, kot bi hodil po Luni, kjer pred teboj še ni hodil nihče. Ko sem bil prvič nekje prvi, to je bilo na Grenlandiji, me je to takoj zasvojilo." Je prvi Virginijec, ki je osvojil Mount Everest, za kar se je odločil ob 50. obletnici prvega pristopa na streho sveta. Takrat je spoznal ledne doktorje, o katerih je posnel dokumentarni film, ki je na letošnjem Festivalu gorniškega filma prejel nagrado za najboljši film o gorah, športu in avanturi. Če ne bi bilo lednih doktorjev, marsikatera odprava nikoli ne bi prišla na Everest. Ledni doktorji imajo pomembno delo, o katerem pa nihče ne ve ničesar, niti o tem, kako živijo, ali koliko so plačani za svoje delo, ki pa je izjemno zahtevno. Sean Bur

Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser. Poiskal je slovenskega serviserja Slavoja Muleja, o katerem je kot najstnik bral v knjigi Bele arene, in ta ga je naučil pripraviti alpske smuči. Štiri leta in pol je delal v avstrijski smučarski reprezentanci, lani pa je Salzburg zamenjal za Ljubljano in postal serviser v slovenski ženski skakalni reprezentanci. Banjalučan Đorđe Srdić, ki pravi, da ne sme biti vsak dan samo profesionalen, ampak si moramo vzeti čas tudi za šale, je ob smučarskem tudi hribovski fanatik in seveda je zanj najlepši "hrib" v Sloveniji Triglav.

Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris. Pojasnjuje, zakaj je njegov navdih Michael Jordan, kje najraje ustvarja in zakaj sploh ne dela veliko. Kris Shoeters!

Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz. To je bil nekdanji košarkar DeAnthony Langston. On in Eric Cooper sta bila prva Američana, ki sta zaigrala za ljubljanski klub. DeAnthony Langston je odraščal v zlogalsni soseski Watts v Los Angelesu, košarko je začel igrati relativno pozno. Po Olimpiji je šest let igral na Japonskem. Zdaj je še vedno aktiven v košarki. Je trener srednješolske ekipe, srečal pa se je tudi s slovenskim košarkarskim zvezdnikom. Pravi, da ima Luka Dončić enak učinek na ameriško košarkarsko kulturo, kot jo je imel Michael Jordan na evropsko. Tudi Jordana pozna osebno, saj sta skupaj igrala v filmu S

Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru. Foto: Nik Erik Neubauer/Društvo novinarjev Slovenije

Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje. Nekaj takega se človeku zgodi, ko ga pozdravi Mathieu Amalric. Svetovno slavo mu je leta 2008 prinesla vloga v filmu Kvantum sočutja, kjer je kot negativec stal nasproti najbolj slavnemu vohunu na svetu Jamesu Bondu. V njegovem igralskem opusu so še vloge v filmih Wesa Andersona: Grand Budapest Hotel in Francoska depeša, v filmu The Diving Bell and the Butterfly oziroma Potapljaški zvon in metulj ter mnoge druge, ki so mu prinesle številne stanovske nagrade. A Mathieu Amalric veliko raje sliši, da je najprej režiser, šele potem igralec.

Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.

Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta. Paul Bray je televizijski komentator, dolgoletni predsednik angleške zveze in njen nekdanji reprezentančni trener.

Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!

Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!

Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!

Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.

Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.

Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.

Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.

Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.