Proti Etru

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Vladimir Vidmar je kurator slovenske predstavitve na 60. Beneškem bienalu umetnosti v mesecu aprilu, kjer nas bo letos zastopala slikarka in kiparka Nika Špan, konceptualna umetnica, ki živi in ustvarja v Duesseldorfu in v Ljubljani. Letošnjo temo bienala "Tujci povsod" je izbral brazilski kurator Adriano Pedrosa, sicer umetniški direktor Muzeja sodobne umetnosti v Sao Paulu in se osredotoča na umetnike, ki so sami tujci, priseljenci, izseljenci, diaspora, emigranti, izgnanci in begunci."Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov", pravi kustos Vladimir Vidmar, ki je projekt Nike Špan postavil v neposredno bližino Beneških vrtov, v vrtni predprostor popularnega rastlinjaka z gostiščem, dovolj blizu očem vseh, ki bodo tod hodili mimo po že ustaljeni poti med Arzenalom in Beneškimi vrtovi. Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije, nekaj časa je de

Tjaša Črnigoj, gledališka režiserka in dramatičarka je avtorica dokumentarne predstave Punce, ki temelji na pričevanjih oziroma zgodbah žensk treh različnih generacij. Gre za Tjašino drugo sodelovanje z reškim Kolektivom Igralke, prvo, igra Babice je bilo leta 2020. Skupaj se lotevajo tem odraščanja, prvih seksualnih izkušenj in spolne vzgoje, ki so jo bile deležne različne generacije žensk. Predstavlja pa tudi družbeni izrez od leta 1957 pa vse do časa nekdanje Jugoslavije. Predstavo Punce je navdihnil članek gimnazijke Vite Tilan, ki ga je naslovila: "Moje telo je moja last" in je izšel v časopisu Kult Prve reške gimnazije. "V projektu Borba, ustvarjalke rekonstruirajo prizadevanja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki so se spolnih pravic dotikala zgolj implicitno, a so utrla pot za to, da danes lahko sploh govorimo o pravici do seksualnega užitka," pravi režiserka Tjaša Črnigoj, ki deluje tako na neodvisni kot tudi na institucionalni gledališki sceni. Režirala je Gilgalovanje v Gledališču Glej, Ham

Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".

Zajeti v izviru oziroma v prevodu Slovenski otroci Lebensborna, je avtorski projekt režiserke Maja Weiss ter pisateljice in scenaristke Nataše Konc Lorenzutti. Film bo 13. marca predstavljen na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn. To je že drugi film Maje Weiss. Prvi z naslovom Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci je bil premierno prikazan leta 2014.

Leon Zakrajšek je slovenski slikar in grafik, ki se je v štiridesetletnem potovanju v japonsko umetnost tako vrasel v dediščino obeh kultur, da je postal pravcati japonski Slovenec. Tako je zapisal Milček Komelj v katalogu k razstavi OJIGI (Poklon), v ljubljanski galeriji Atelje Galerij, s katero se umetnik poklanja vsem svojim profesorjem in drugim japonskim umetnikom. Novembra lani je japonska vlada Leonu Zakrajšku podelila cesarsko odlikovanje reda vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki.

Dr. Daša Ličen je raziskovalka na ZRC SAZU, antropologinja, ki je zadnjih pet let raziskovala življenje habsburškega Trsta od leta 1848 do 1916. Njena znanstvena študija je bila najprej doktorska disertacija, nato pa je izšla še kot knjiga z naslovom Meščanstvo v zalivu ter podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Trst je bil vse od 14.stoletja naprej del Habsburškega imperija in šele v 18. in 19. stoletju se je razmahnil kot slikovito pristaniško mesto in kmalu postal četrto največje mesto imperija.

Gost je Jan Krmelj, predstavnik mlade generacije gledaliških režiserjev (1995), raziskovalec zvoka, skladatelj in pesnik. Njegov pesniški prvenec Relikvije dihanja je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado. Druga pesniška zbirka Uho je lani izšla pri založbi Beletrina.Režiral je prvo slovensko uprizoritev tragedije Ubesedovanje, Piera Paola Pasolinija, na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Predstava je svojevrsten hommage Pasolinijevemu opusu. Skozi širši kontekst avtorjevega razmisleka tematizira razredni boj, nasilje in moč umetnosti v dobi kapitala. Jan Krmelj se je s predstavo Razpoka (Rrose Sélavy, MGL, oktober 2023), uvrstil na seznam dvanajstih predstav osrednjega slovenskega gledališkega festivala Borštnikovega srečanja 2024, ki bo potekal v juniju.

Milko Lazar, slovenski skladatelj, pianist, čembalist, saksofonist in dirigent, deluje na področju sodobne komponirane in jazzovske glasbe. Z različnimi zasedbami je posnel več kot petdeset plošč ter dvajset avtorskih albumov. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija ter orkestre v tujini. Njegova dela so izvajali po Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji. Poznan pa je tudi po svojem sodelovanju s koreografom Edvardom Clugom. Skupaj se približujeta trideseti številki vseh njunih skupnih baletov. 15. februarja bomo v Berlinski operi doživeli premiero njune nove baletne uprizoritve Sen kresne noči.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Živa Bizovičar, gledališka režiserka in dramaturginja nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, v ljubljanski Drami, nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča. "Vstopno točko v sam projekt prestave, paravi Živa, sva našla v primerjavi biografij Balantiča in Kajuha, ker naju je z Nikom Žnidaršičem(soavtor koncepta, dramaturg) zelo vznemirjalo, kako je bila njuna zgodba na začetku podobna, kako sta bila oba v isti poziciji beguncev Ljubljani, pesnikov, dveh mladih fantov, ki sta se želela samo izobraževat, ukvarjat s poezijo in tudi kasneje z literarno kritiko, kaj se jima je zgodilo v tem vrtincu Druge svetovne vojne na slovenskem, da sta šla na tako radikalno različni poti."

Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.Slovenski mladinski orkester je projekt, ki vključuje mlade glasbenike med 16. in 26. letom. Leta 2022 je bil sprejet v polnopravno članstvo Evropske federacije mladinskih nacionalnih orkestrov (EFNYO). Istega leta je Plojeva ustanovila umetniški in humanitarni projekt Glasba za prihodnost (Music for the future), v katerem so se mladi nadarjeni Ukrajinski glasbeniki povezali z glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra.

Žiga Roš je predstavnik mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za magistrsko delo je izbral "Ilustracije štirih najpogostejših struktur virusov", mikrosvetove, ki si jih s pomočjo ilustracije lažje predstavljamo. "Moje ustvarjanje je znanstveno natančno", pravi Žiga, "nekaj pa je zapolnjenega z domišljijo". Žiga Roš deluje tudi na področju domišljijske ilustracije, kjer ga zanimajo različne tehnike, najpogosteje se poslužuje vektorske risbe in digitalnega kolaža, s katerim gradi nadrealistične arhitekture in tako ustvarja sanjske in fantazijske svetove.

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim l

Luka Marcen je eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev s štirimi premierami na štirih odrih: v Gorici, Mariboru, Celju in Ljubljani. Na oder Male Drame, v petek, 22.decembra 2023. premierno postavlja igro Tango, poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. V letošnjem letu je bilo kar deset njegovih uprizoritev na rednem sporedu v šestih gledaliških hišah po Sloveniji.

Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?S skrajno skrbno zasnovanim idejnim projektom Ana Jerman konkretizira vizijo deinstitucionalizacije in integracije ranljivih skupin ter uveljavljanje »pravice do mesta«. Njeno magistrsko delo ponuja poglobljeni razmislek o zasnovi dostojnega življenjskega prostora in arhitekture za vse.

Domen Valič je dramski igralec, ki je pred časom zapustil Mestno gledališče ljubljansko in odšel "na svoje". Danes ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih in na različnih odrih po Sloveniji. Trenutno po Sloveniji gostuje z monokomedijo z naslovom Žigolo s. p.

Anja Delbello in Aljaž Vesel, prejemnika nagrade Slovenskega knjižnega sejma najlepše oblikovane knjige 2023: Pastirji in klavnica, dokumentarnega fotografa Simona Changa, ki nas skozi različne zgodbe in fotografije popelje po Kurdistanu. "Tja nisem šel kot fotoreporter", pravi Chang, "knjiga je moj osebni pogled o deželi, ki hrepeni po svobodi, zato je polna zapisov iz terena in tudi drugih ljudi, ki sem jih srečeval."

Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica."Gre za zelo široko metodologijo raziskovanja, marsikaj se najde, ampak šele od tistega trenutka dalje, ko poznamo ime teh fotografinj. Vsi pregledi fotografije na Slovenskem so fotografinje namreč bolj ali manj izpustili, le tu in tam se pojavi kakšno ime. Zgodbo slovenskih fotografinj začenjamo okoli 1863, ko so delovale predvsem v ateljejih."

Hanna Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Niti besede, ki se je uvrstil v tekmovalni program kanadskega filmskega festivala v Torontu. V svojih filmih se ukvarja s problematiko posledic nasilja in vpliv nasilja na tiste, ki niso neposredno vpleteni v nasilno dejanje.