Globalna Vas

Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.

Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali. V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?

Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela. V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi. Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je me

Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem. Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom. Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah. To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov. Aleksandra Kuhelj V intervjuju še o ekološki osveščenost

Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije. Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec." Dobra rakija se dela samo iz dobrega sadja, kar je za mnoge še vedno čudno. Uporabljamo samo najboljše sadje, ki ga zato tudi sami proizvajamo, da lahko nadziramo celoten proces. Uporabljamo ekološko pridelano sadje, ki je polno arome in sladkorja. Dobra žganica se začne v sadovnjaku. Gorazd Čuk

Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja. Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev. Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naft

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič. Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije. Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek. Pia Božič V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki

Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj. Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom. Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo. Niko Vereš Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sa

Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe. Jerry (na Irskem sta namreč znana pod umetniškima imenoma Jerry in Elza Miles) je lani začel nizati nastope po tamkajšnjih pubih, na odru pa sta se pridružila tudi Vladu Kreslinu na enem njegovih koncertov v Dublinu. Pravita, da je Irska odlična lokacija za glasbenike ravno zato, ker ponuja ogromno priložnosti za nastopanje. Kar v Sloveniji manjka, je to, da imaš priložnost nastopiti vsaj enkrat na teden ali nekajkrat na mesec. Tako si pridobiš izkušnje in še plačilo zraven, da si lahko pokriješ stroške za glasbila in vso opremo. Jernej Šorn V oddaji preverjamo tudi, kako kot starša dveh majhnih otrok svoja prizadevanja za uresničitev kariernih ciljev usklajujeta z realnimi vsakdanjimi potrebami. Usklajevanje vzgoje in glasbene kariere je malo težje, ker tu nimava babic in stricev. Nekaj časa sva i

Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit. Z bogato zgodovino zaznamovani polotok Sinaj je del Egipta, ki leži v Aziji. Izmenjaje tam in v Sloveniji zadnjih 22 let prebiva Blanka Kegl, ki kot prostovoljka dela v vrtcu v Dahabu. Ta je bil nekoč mestece, a se je od takrat, ko ga je prvič obiskala, zlasti po zaslugi razcveta (potapljaškega) turizma temeljito spremenil. Z njim pa tudi življenje lokalnega prebivalstva. Takrat ni bilo nobenih promenad, nobenih diskov. Bile so peščene plaže in slamnate hiške. Najlepša zadeva v Dahabu je bila to, da smo vedno vsi skupaj sedeli: ni važno, od kod si, kdo si. Okrog nas so sedeli beduinski otroci, ki so sicer prodajali zapestnice, ampak ne zaradi denarja, temveč zato, da so se lahko s teboj pogovarjali. Blanka Kegl Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, svoje veščine na tem področju pa zelo rada vključuje tudi v učni proces otrok v vrtcu. Bra

Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar. Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih. Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem

Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol. V prvi novi epizodi Globalne vasi v letu 2023 bomo (spet) dobili del odgovora na vprašanje, zakaj nam v Sloveniji primanjkuje kakovostnega pedagoškega kadra: precejšen del nam ga je ušlo na Švedsko! Ena takih je že v času študija v Ljubljani obetavna pedagoginja Lea Colner, ki je za svoje inovativne pristope k poučevanju skozi pripovedovanje in uprizarjanje zgodb prejela tudi Prešernovo nagrado. Ugiba, da bi jo karierna pot, če bi se odločila ostati v domovini, do upokojitve pripeljala na cilj, ki verjetno ne bi bil preveč oddaljen od njenih začetkov. Na Švedskem pa je razmeroma hitro napredovala do položaja ravnateljice. »Potek moje kariere zagotovo bi potekal drugače, če bi ostala v Sloveniji, v primerjavi s tem potekom, ki sem ga doživela in ga še vedno doživljam na Švedskem. /.../ Tu so zelo hitro zaznali nek potencial v meni in mi ga pomaga

“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York. Kot pravi Urška, v Washingtonu, kjer sicer živijo, pogrešajo predvsem širše družinsko življenje in stike z domovino. Vsako poletje zato preživijo v Celju, kjer ima njena hči možnost negovanja in obnavljanja znanja slovenskega jezika. Vez s Slovenijo ohranjajo tudi prek športa in se redno odpravljajo na tekme NBA predvsem, ko v Washintonu igrajo slovenski košarkarji. Vedno s sabo prinesemo slovenske zastave, tako da močno navijamo in upamo, da nas fantje vidijo od daleč. Moja hči zdaj že res obvlada tisto navijaško “Kdor ne skače, ni Slovenc’!” in ni ji niti malo nerodno, da se to naglas dere v veliki dvorani v centru Washingtona. Urška Zrinski Urška Zrinski je uslužbenka Svetovne banke, mednarodne ustanove, ki državam v razvoju ponuja finančno in tehnično pomoč pri izvajanju programov za zmanjševanje revščine, prebiva v ameriški zvezni prestolnici, ki j

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine. Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje. V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja

Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil. Pravi, da je ravno prav majhen, da (še) ni videti kot brezosebno mravljišče, ter ravno prav velik in kulturno raznovrsten, da ves čas "vibrira" in izžareva življenje. Tako ga je mednarodna študijska pot, med katero je za nekaj časa postal tudi na priznani ameriški harvardski univerzi, po končanem doktoratu pripeljala nazaj na svoj začetek: na Svobodno univerzo v Berlinu (Freie Universität Berlin), kjer je študiral leta 2015. Zdaj kot mladi raziskovalec preučuje pravni in družbeni položaj afriških študentov, ki so študirali v Ukrajini, po izbruhu vojne pa prebegnili v Nemčijo: Nemčija je tem študentom dala dobo, v kateri si morajo urediti lastno vizo. Največji problem je ta, da moraš za to imeti veliko denarja na računu, da lahko dokažeš, da se lahko sam sebe financiraš. Se pravi 11.200€ je trenutno potrebnih za enoletno vi

Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".Tam živi somelje Lenart Černelič, ki je svoje izkušnje v visokem gostinstvu sicer več let zbiral v Londonu. Lenart izhaja iz vinorodnega okolja in tudi vinogradniške družine, zaradi česar je imel že v otroštvu veliko stika s pridelavo vina. Kot pravi, bi se takrat veliko raje igral s svojimi igračami kot pa denimo čistil sode. Svojo ljubezen do vina je nato razvil v Londonu, kjer se je v iskanju niše, skozi katero bi se profiliral kot uspešen manager, načrtno odločil za poklic someljeja. Ko sem prišel v London, sem pričakoval, da bom tudi tam začel na nekem visokem nivoju. Ampak sem kar hitro padel na realna tla in sem moral začeti s čiste nule. In to mi ni najbolj ustrezalo. Zato sem pa potem gledal te manegerje in sem jih na nek način analiziral, kaj jim manjka. Opazil sem, da je e

V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje. Mateja (danes Mateya) in Uroš (danes Uroš Russell) Lotrič sta pred dobrim desetletjem v času gospodarske krize zaprla svojo marketinško agencijo, prodala novo stanovanje v Sloveniji, spakirala kovčke in se skupaj s takrat enoletnim sinom odpravila iskat nove priložnosti v Avstralijo. Po izteku veljavnosti turistične vize je Uroš začel službo iskati tako, da je svoje storitve hodil ponujat kar od vrat do vrat. Ta pristop se je, predvsem ker so v Avstraliji možnosti za napredovanje neprimerljivo boljše kot pri nas, izkazal za uspešnega, in tako sta danes, kar zadeva posel, spet "na svojem". Njuno podjetje, ki deluje tudi mednarodno, se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, pri čemer med drugim tržita inovativne izdelke, ki sta si jih zamislila med uporabo ne prav dobro optimiziranih pripomočkov za dojenčke in manjše otroke, ki sta jih kupovala, ko se jima je

Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag. Čeprav sprva ni razmišljala o tem, da bi začela znova od temeljev graditi svojo kariero, se je zaradi tamkajšnjega poslovno spodbudnejšega okolja odločila, da poskusi: tako je ustanovila podjetje Mijn Slovenie (Moja Slovenija): agencijo za komunikacije v turizmu, ki menda ni turistična agencija, njen osnovni namen pa je promocija Slovenije kot turistične destinacije med Nizozemci. Kako torej Nizozemcem, o katerih pravi, da o Sloveniji vedo izjemno malo, prodaja ta kotiček Evrope? V Haag bi priporočala, da pridete, ker ima zelo lepe nasipe ob plaži. Ob celi obali so za Nizozemsko visoki peščeni nasipi, ki so naravnega izvora. Med temi nasipi so ponavadi kolesarske steze in je zelo lepo kolesariti tam. To je tudi naravno zaščiteno okolje, v katerem živijo kosmate krave. So neka zaščitena stara sorta, ki prosto hodi po teh sipinah. Tina Batistuta

Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji. Strastna ljubitelja surfanja sta več mesecev preživela na avanturah po priobalnih pasovih države na sledi za naslednjim "velikim" valom, večinoma spala v svojem kombiju in opravljala razna priložnostna dela. V času prvih večjih valov okužb s Covidom 19 še nista slutila, da bo epidemija takrat še novega koronavirusa postala globalen problem. Potem ko sta bila za sedem tednov prisiljena stanovati pri neki slovenski družini, ki jima je prijazno odstopila prostor za bivanje v času strogega zaprtja, s katerim je želela novozelandska vlada popolnoma izničiti število okužb, pa sta morala začeti razmišljati o zakonitih možnostih za podaljšanje svojega obiska Nove Zelandije. Matej pravi, da novozelandski gozdovi v primerjavi s slovenskimi vlivajo več strahospoštovanja, čeprav ni tip človeka, ki bi se bal avantur. Ker je veliko gozdov, ampak

Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke. Za začetek sta z zdaj že ženo Ariel uspešno prebrodila daljše obdobje zveze na daljavo, saj je Ariel po izmenjavi v Španiji šla še na dodiplomski študij na eni priznanih ameriških fakultet. Nato sta par let prebivala v Sloveniji, kjer pa se je Žanu po hudi nesreči pri plezanju za nekaj težkih mesecev življenje obrnilo na glavo. Po padcu s 15-metrske stene je bil namreč polomljen in nepokreten povsem odvisen od pomoči svojih bližnjih in predvsem svoje partnerke, s katero sta tako doživela nepričakovano naporno "vajo" za tako imenovano jesen življenja, ko ostanke igrive mladostne zaljubljenosti nadomestijo globoka navezanost, medsebojno spoštovanje in iskrena želja po pomoči sočloveku. Skoraj vsega se spomnim, ne znam ubesediti izkušnje, ampak bila je cela akcija. Reševalci so rabi