Sobotno Branje

Kratke zgodbe japonskega pisateljskega zvezdnika bralke in bralce vedno znova postavljajo v zamaknjen, na robovih nejasen, zabrisan, negotov in posledično rahlo grozljiv svet, v katerem nihče nima zares trdne identiteteJaponskemu pisateljskemu velezvezdniku Harukiju Murkamiju so svetovno slavo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla dela, kot so Norveški gozd pa Južno od meje, zahodno od sonca ter Ljubi moj Sputnik. Sami romani, torej. Zato se zdaj, ko na naše knjižne police prihaja njegova zbirka kratkih zgodb V prvi osebi ednine, utemeljeno postavlja vprašanje, kakšno mesto v širšem kontekstu Murakamijevega opusa pravzaprav zaseda kratkoprozno pisanje? So to nemara sprotni, umetniško manj dodelani prebliski, s katerimi se Murakami pač kratkočasi, medtem ko zbira moči za vsakokrat nov romaneskni napor? Ali pa so, nasprotno, Murakamijeve kratke zgodbe absolutno polnokrven del njegovega ustvarjanja, ki jih je nujno treba prebrati,

"Alkohol je namreč prebrisan duh, ki zmore veliko več, kot se zdi na prvi požirek. V naravo alkohola je namreč vgrajenih cel kup varnostnih psiholoških mehanizmov, ki ti preprečujejo dostop do odgovora o resničnem bistvu sobivanja z njim. Pivo pije tvoj življenjski sok, hkrati pa te prepričuje, da ti piješ njega." Tako v poglavju Zakaj smo radi pijani piše radijec in pisatelj Miha Šalehar v svoji najnovejši knjigi Notranji pir ali kako se prepiti do konca (založba Mladinska knjiga), kjer v svoji duhoviti in pronicljivi maniri popisuje svojo resničnostno, več kot tri desetletja trajajočo etanolsko odisejado. V tokratnem Sobotnem branju je radijskega kolega gostila avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz Šaleharjeve knjige je interpretiral Ivan Lotrič.

Jutra v Dženinu je pretesljiv, ganljiv in poglobljen romanesken vpogled v nerazrešeno stanje v odnosih med Izraelci in Palestici. Tu so razlage o napačnih predpostavkav o nevidnem prebivalstvu na nikogaršnji zemlji ter tavajočem, preganjanem ljudstvu knjige, ki si želi domovino in zemljo, o terri nullius, puščavi, ki je v resnici rodovitna planjava s kmetijskimi zemljišči ... To je knjiga, ki pove, kako enostransko predelana rekonstukcija zgodovine, preložena odgovornost za nasilje nekje drugje na nedožna ramena, ustanavljanje in širitev umetno vsiljene države, za potrebe umiritve slabe vesti, pripelje do neskončnih vojnih konfliktov ter absurdno spreobnjenih vlogah v zgodovini in v novo nastalih situacijah... Knjiga Jutra v Dženinu je tudi pripoved o iskanju človeških vezi med nasprotujočimi si stranmi, o človečnosti in ljubezni v zgodbi človeštva, ki raste iz nekdaj skupnih korenin. O zgodbi prevajalka knjige Lili Podpara in novinarka Kristina Božič 

Skozi roman Tole ni zate bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon v obliki spominskih drobcev in utrinkov pred nami zarisuje svoje odraščanje v Sarajevu ob koncu 60-ih in v 70-ih letih. Neskončna potepanja, raziskovanja in igre, sklepanja prijateljstev in včasih precej kruta preizkušanja mej, pretepi in potolčena kolena, živi opisi vonjev, barv, zgradb in predmetov, pa tudi drobci razmislekov o človekovi zmožnosti spominjanja in pomenu spomina v naših življenjih - vse to sestavlja roman izseljenskega pisatelja, ki nas z neverjetno lahkotnostjo popelje v svet, ki je našemu prostoru na nek način zelo domač. Za Sobotno branje nam je roman Tole ni zate, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Francoski roman s preloma iz 19. v 20. stoletje, v katerem si močna, a protislovna, celo mračna erotična želja podaja roko s pronicljivo kritiko najvišjih pa tudi nekoliko nižjih družbenih razredovPrevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju. Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za u

Roman z naslovom Bleščivka je pisateljski prvenec Špele Frlic,za katerega je avtorica prejela letošnjo nagrado Večernica. Fantazijska zgodba, namenjena tako otrokom kot odraslim, nas popelje v naselje Bleščivka, kjer se godijo nenavadne reči in kjer so prebivalke in prebivalci soočeni s številnimi izzivi. Je zgodba o strahu, predsodkih, osamljenosti ter sprejemanju in pomenu skupnosti. Otroci jo bodo brali kot napeto detektivsko zgodbo, odrasli pa bodo v njej uzrli tudi globlje pomene. Kot pravi pisateljica sama je zgodbo pisala za otroke, a tudi z mislijo na odrasle in na to, da knjiga v skupnem branju poveže ene in druge. Špelo Frlic je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj

Tokrat vam predstavljamo knjigo dramaturginje Eve Mahkovic, ki je že presenetila, predramila in tudi navdušila slovensko bralstvo z literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in pa literarizirano zbirko Facebook zapisov - Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tokrat se po petih letih od izdaje mastercarda vrača v pisateljske vode z avtofikcijsko knjigo Toxic, ki je prav tako izšla pri založbi Beletrina. Toxic sta uredila Urban Volk in Urška Gabrič Kreft, naslovnica in oblikovanje pa sta delo Hane Besjedica. Eva Mahkovic pravi, da zelo močno verjame, da umetnost človeku pomaga preživeti, Manca G. Renko pa v spremni besedi zapiše, da je avtorica »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Knjiga Toxic je sestavljena iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. In kot pravijo pri Beletrini - posamezni deli med

Večkrat nagrajeni argenstinski pisatelj Hernan Diaz, ki je posegel tudi po Pulitzerjevi nagradi za leposlovje, živi v Združenih državah Amerike in piše v angleškem jeziku. V štiridelnem romanu Trust, za kateregsa je bil letos tudi nagrajen s prestižno nagrado, uvaja štiri avtorske perspektive, različice iste teme.Z njo odkriva bizarnosti ameriške kulture, ki idealizira in fetišizira moč denarja, njegovo temno bit pa povzdiguje do skoraj transcendentalnih razsežnosti. Poleg tega je denar, kot večkrat pravi avtor sam, še vedno tabu tema, saj z lastnostmi, ki mu jih pripisujemo, močno določa odnose med ljudmi; nenazadnje so pripovedi o lastništvu nad velikim bogastvom navadno posredovane z vidika moških. Zato se je odločil za drugačen pristop in nenavadno romaneskno konstrukcijo. V ospredje namreč postavi najbogatejši par v New Yorku v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja in njuno nepredstavljivo množenje denarja. Roman Trust je v slovenski jezik prevedla Polona G

Detektivski roman kultnega avtorja vesoljske grozeAmeriški pisatelj Howard Philips Lovecraft velja za kultnega, čeprav resda zelo specifičnega avtorja. V svojih delih, večinoma kratkih zgodbah, je ustvaril značilno vesolje groze in z njim navdihnil številne druge ustvarjalce, tako literarne kot filmske. Verjetno najbolj slavna med njegovimi zgodbami je Chtulujem klic.Primer Charlesa Dexterja Warda, ki je izšel leta 1927, je njegov edini roman in precej izstopa iz osnovnih parametrov Lovecraftovega sveta. Čeprav je element grozljivega že od začetka tik pod površino, to vendarle bolj detektivka kot grozljivka, meni prevajalec romana Jernej Županič.

V Knjigi odhodov Velibor Čolić nadaljuje popisovanje svojega slikovitega priseljenskega življenja v Franciji, kamor je iz Bosne prebegnil med vojno na začetku 90-ih let, nato pa tam povsem iz nič in brez vsakega začetnega znanja francoščine zgradil zavidljivo pisateljsko kariero. Avtobiografski roman, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, je poln zakotnih pariških ulic, obstrancev, manualnega dela, beznic, alkohola in osamljenosti, po drugi strani pa tudi razmislekov o življenju, humorne distance do samega sebe ter vztrajne želje po pisanju. Za tokratno Sobotno branje nam je Knjigo odhodov pomagala predstaviti prevajalka Ana Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Prvoosebna pripovedovalka v knjigi Otok pogrešanih dreves pisateljice Elif Shafak je figa, ki opazuje zapletenost in dinamičnost sveta okrog sebe, razlaga svoja stanja in občutja ter razkriva ljudem tisto, kar sami ne opazijo. Skozi osebne zgodbe predstavi dogajanja in usode ljudi, živali in dreves na Cipru v času medetničnih spopadov, grozodejstev ter premestitev ljudi s severa na jug in z juga na sever otoka, ko z zeleno črto razmejijo in razdelijo otok. Figa s svojimi dolgimi koreninami in daljšim življenjem od ljudi, tipa in razume svet zelo na široko, ve za dogodke in pozna zgodovino, stopa v odnose in goji čustva. Njena metaforika je večplastna. Potem, ko je dolgo ukoreninjena, ji vojne razmere ne prizanašajo, vendar jo rešijo in jo z roba Nikozije, kjer je bolehala v neki priljubljeni taverni, s poganjkom preselijo v London. Na podobne načine se vkoreninjano in izkoreninjajo ljudje, se izgubljajo, izginjajo in pogrešajo, da bi se nekoč morda spet našli poti dru

Nizozemska pisateljica Lale Gül nas v svojem prvencu Živela bom, ki je v prevodu Stane Anželj izšel pri založbi Mladinska knjiga, popelje v svet Büsre, mlade ženske turških korenin, ki odrašča v Amsterdamu in se spopada s krizo identitete. Zaradi strogih islamskih pravil, ki se jih drži njena družina, živi dvojno življenje. To je iz dneva v dan težje, saj je stara 20 let in se od nje pričakuje, da se bo poročila s fantom iz skupnosti, ostala doma, imela otroke in skrbela za dom in družino. Büsra se temu upre. O izkušnji odraščanja turškega dekleta v islamski družini in liberalni nizozemski družbi v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.

V znamenitem romanu Menuet za kitaro: na petindvajset strelov Vitomil Zupan opisuje in hkrati iz razdalje premišljuje svojo izkušnjo odhoda v partizane in borbe proti okupatorju v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne. Avtobiografska pripoved enega najbolj vznemirljivih slovenskih pisateljev preteklega stoletja, ki jo je Zupan napisal skoraj tri desetletja po vojni izkušnji, je vse prej kot običajno pričevanje o tem pomembnem zgodovinskem dogodku in se bere predvsem kot resnično živ prikaz tega, kako se znotraj kaosa vojne znajde, kako o njem premišljuje in kako ga doživlja avtorjev pisateljski dvojnik Berk, ki je s svojim vitalizmom in individualnostjo v izrazitem kontrastu z vojnim dogajanjem okrog sebe. O romanu, ki je ravnokar znova izšel založbi Beletrina, smo za Sobotno branje govorili z avtorjem spremne besede tokratnega ponatisa, predavateljem na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Matevžem Kosom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Nemara najpomembnejši roman sodobne ukrajinske književnosti, ki pokaže, kako se tudi v najbolj intimne odnose nenehno vpisuje travmatična ukrajinska zgodovina, ki potem obeležuje pričakovanja in želje ljubimcevSo romani, ki nas resnično zagrabijo šele potem, ko smo prebrali prvih trideset, petdeset ali celo sedemdeset strani. In so romani, ki pritegnejo našo pozornost nemudoma – z elegantno zasukanim prvim stavkom nemara ali celo že samo z duhovitim, nepričakovanim, dobro merjenim naslovom. Med take skoraj zagotovo sodijo Terenske raziskave ukrajinskega seksa, pod katerega se podpisuje sodobna ukrajinska pisateljica Oksana Zabužko, ki je marca letos obiskala Ljubljano v kontekstu festivala Fabula. A kakšna zgodba se pravzaprav skriva za tem izzivalnim naslovom? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Andrejo Kalc, ki je Terenske raziskave ukrajinskega seksa prevedla za založbo Beletrina.   foto: Goran Dekleva

Potopis, ki turistom obče znano podobo Firenc spretno osveži s pomočjo večidel neznane zgodbe o LGBT skupnosti Britancev in Američanov, ki so se v Toskano v velikem številu priselili na prelomu iz 19. v 20. stoletjeČe človek odpotuje v Timbuktu ali Ulan Bator ali na Velikonočni otok, tedaj si ni težko predstavljati, da takega popotnika kaj kmalu po vrnitvi domov zasrbijo prsti in ga zamika, da bi o potovanju, o svojih vtisih, opažanjih in doživetjih napisal potopis. Bolj ko je kako mesto oddaljeno oziroma na videz eksotično, lažje je – tako se vsaj zdi – pisati o njem. In obratno; predstavljajte si, koliko poguma mora zbrati in koliko ustvarjalnih naporov v svoje delo vložiti pisec, ki bi bralkam in bralcem rad razkril nov, svež pogled na kraje, ki smo jih vsi že obiskali, na Pariz, na primer, pa na Atene ali New York. Morda je že zato posebne pozornosti vreden potopis Firence, občutljiv primer, ki je v kontekstu knjižne zbirke S poti nedavno izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj neki je avtorj

Tokrat vam predstavljamo pesniško zbirko Ifigenije Simonović Bi bila drevo, ki je izšla letos ob njeni 70-letnici pri založbi Mladinska knjiga, uredila jo je Nela Malečkar. S pesnico, slavistko, esejistko, prevajalko, komparativistko, lončarko in slikarko Ifigenijo Simonović se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival – je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki. Tokrat je antropološko detektivsko zgodbo razvijal iz številnih hipotez, domnev in dognanj, ki nastajajo v polju paleoantropologije. Pred desetletji je veda na indonezijskem otoku Flores našla pravo zlato raziskovalno jamo, najdišče domnevne podobe ene izmed mogočih različic človečnjaka. V votlini so namreč naleteli na skeletne ostanke bitja, ki ima s človekom več ujemajočih se potez, hkrati pa tudi z njim neskladnih – verjetno gre za samosvojo vrsto hominina. Avtor je poskušal vpeljati t. i. tavajočega pripovedovalca – fragmentirano

Britanski novinar in vojni poročevalec Jack Fairweather v delu Prostovoljec: resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz opisuje življenjsko zgodbo Witolda Pileckega, ki se je leta 1940 prostovoljno odpravil v največje nemško koncentracijsko taborišče in s svojimi poročili svet že leta pred koncem vojne opozoril na tamkajšnje grozote. O tem, kako je Pileckemu uspelo v tako hudih okoliščinah sploh organizirati sojetnike ter kaj jim je omogočalo, da so kljub pomankanju obdržali voljo za odpor, pa tudi o siceršnji življenjski zgodbi tega zanimivega človeka, ki je na koncu postal žrtev sovjetskih montiranih procesov, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko dela Majo Novak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega letaZdi se, da na Slovenskem bralke in bralci veliko teže pripisujemo književnim prvencem. No, to niti ni pretirano presenetljivo, saj so, če dobro premislimo, prav umetniško uspeli prvenci – od Župančičeve Čaše opojnosti, prek Kovačičevih Ljubljanskih razglednic in Šalamunovega Pokra do, zakaj pa ne, Vojnovićevih Čefurjev raus! – pogosto daljnosežno spreminjali načine, kako literaturo pišemo in kako jo beremo. V tem kontekstu se torej zdi precej pomenljivo, da so članice in člani Društva slovenskih literarnih kritikov svojo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, kritiško sito, nedavno podelili arhitektki in pisateljici Ajdi Bračič za njen prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura. Imamo ob Letečih ljudeh potemtakem opravka z n