Na Pogled

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Kljub vsej razdeljenosti, za katero se zdi, da nas obdaja, se tokratni Naš pogled ne pridružuje tistim, ki iščejo raznovrstne razloge in dežurne krivce za slabo stanje v naši družbi. Na praznični dan bi rad avtor pogledal izven mehurčka. Vanje smo namreč ujeti vsi: tako udobni, domači in dosledni so. Hkrati bi ob prihajajočem letu vsem rad zaželel drznosti: da bi zmogli pogledati izven svojih mehurčkov zanikanja, dezinformacij in nesporazumov.

Naj na začetku dodam opombo k naslovu: svojih otrok seveda ne vzamem s seboj čisto povsod. Recimo v službo jih na običajen dan ne. Pa na svoje koncerte tudi ne. Seveda je situacij, ko otrok ne vzamem s seboj, mnogo. So situacije, ki zahtevajo mojo 100% pozornost, angažma, fokus in profesionalnost. Veliko pa je tudi takih, ki bi bile sicer lažje in manj stresne zame, če zraven ne bi bilo otrok, a jih zavestno vanje vključujem.

Pred nami je Evropsko taizejsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje, ki bo pokazalo kako gostoljubni smo, srečanje, ki bo v tisočih mladih iz različnih koncev Evrope pustilo sledi in spomine na Slovenijo in Ljubljančane. Smo jih pripravljeni sprejeti?

Veseli december je tu! Lučke gorijo, kuhančki dišijo in mestne ulice je ob množicah preplavila tudi osladna božična glasba. Da ne omenjam božičnih popustov! Skratka, dočakali smo raj na zemlji. In to za ves mesec!

Z vami bi rad delil nekaj misli in občutji, ki sem jih pri sebi zaznal v zadnjih dneh, tednih, mesecih pa jih, prosim, vzemite s ščepcem soli in kančkom humorja. Pred kratkim sem namreč praznoval rojstni dan, s katerim vstopam v zadnji razred letnika, ki mu danes radi rečejo nova dvajseta, pa so v resnici trideseta … in ja, recimo bobu bob; s te stopničke se štirica številke štirideset zdi vse večja in bolj resnična. Vem, nekateri boste odmahnili z roko ob tem, mladostniškem preštevanju let, a resnici na ljubo je slovo od mladosti lahko, menda predvsem za nas, moški del populacije, sila stresno obdobje. Kriza pač …

V tem tednu bomo praznovali državni praznik, in sicer enega tistih, ki smo ga dobili pred 18-imi leti, čeprav njegov izvor sega mnogo dlje. Spomnili se bomo človeka, ki mu gre zahvala, da je Slovenija danes prostorsko razširjena tudi na Štajersko in Koroško. Pa bi bila še dlje, če bi šlo po njegovo, a ta načrt mu ni uspel. General Rudolf Maister, rojen 100 let pred menoj, se je trdno zapisal v slovensko zgodovino, čeprav ni bil vsem po godu, zaradi česar je bil tudi kazensko premeščen na Poljsko, a ni odnehal in ni obupal, celo napredoval je, ne le enkrat, navsezadnje beremo, da je postal general.

Od pobude torej mineva leto dni. Čeprav so nevladne organizacije v začetku meseca odgovorne na to pobudo spet spomnile, letos Teden slovenske hrane še ni uradno razglašen. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč pravi, da se vse skupaj preveč počasi obrača, na kmetijskem ministrstvu pa odgovarjajo, da pobudo podpirajo, da so preverili in se z njo strinjajo vsi, ki se jih dotika in je zato uvrščena v proceduro za uradni sprejem.

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«