Razkoje V Glavi

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.Nives Zalokar, ki ji že otroštvo ni prizanašalo s presenečenji in z nekaterimi nekonvencionalnimi postopanji njenih staršev ter starih staršev, katerih vraževerni svetovi so jo potiskali v temačne podobe domišljije, je v neutrudnem in ustvarjalnem iskanju izvirne avtentičnosti. Pred selitvijo v Avstralijo je bila pozorna na sodobno likovno umetnost, poleg tega pa se je posvečala tudi jogi. Pozneje, med desetletnim bivanjem v Avstraliji, ko je bila zasebno in študijsko v tesnem stiku s tamkajšnjo kulturo staroselcev, pa je odkrila univerzalne pomene, zavite v modrosti staroselcev. Ko je sobival

Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovar

Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.

Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž

Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.

Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.« Arhitekt Milan Kovač je s svojo revolucionarno metodo zaščite arheološke dediščine zasnoval največji in večkrat nagrajen kitajski podzemni muzej: dva tisoč let star mavzolej cesarja Hang Yang Linga. Projektiral je zaščito več etruščanskih grobnic, egipčanske grobnice slikarja Nakhta in pevke Tawi ter nam nekoliko bližjih arheoloških ostalin, najdenih pod cerkvijo Sv. Jurija na Legnu. Še preden se je posvetil reševanju zgodovinskih ostankov domov umrlih je izdeloval je načrte za kuvajtske banke in vile tamkajšnjih bogatašev, v času naftne krize pa je pristal celo v švedskih pogajanjih za savdsko nafto. Nekaj časa je živel tudi na Šrilanki, kjer je za Unesco projektiral šole in doživel začetke družbenega vrenja, ki je kasneje pripeljalo do državljanske vojne. Ob tem je prepotoval tako rekoč ves svet ter se poglabljal ne le v lokalno arhitekturno in arheološko dediščino, ampa

Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr.

Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.

Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se

Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v

Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.

Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, nje

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti. Aigul Hakimova je že več kot dvajset let ena najbolj prepoznavnih in ognjevitih protagonistk različnih aktivističnih skupin in gibanj, ki opozarjajo na ljudi z roba slovenske družbe, pa naj gre za izbrisane, brezposelne, migrante in begunce ali pa tuje delavce, ki za minimalne zneske gradijo naše nakupovalne centre. Vendar pa je pri Kirgizijki, ki se občasno ukvarja tudi s turističnim vodenjem, vsaj tako kot družbeno angažiranje zanimiva tudi njena življenjska zgodba, ki je do tega angažiranja pripeljala in je z njim prežeta. O njenem odraščanju v sovjetski in post-sovjetski ruralni Kirgiziji, o tem, kako je iz tamkajšnje prestolnice Biškek, kjer je študirala mednarodne odnose in diplomacijo, prišla v Ljubljano in

»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.

Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.

Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.

Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.

Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.« Najbolj brani, prodajno najbolj uspešni pa v mednarodnem okolju tudi največkrat prevedeni roman slovenske književnosti po drugi svetovni vojni – Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja – pripoveduje o nezadovoljnem moškem srednjih let, ki se iz Evrope odpravi v Kašmir, da bi se visoko v tamkajšnjih gorah – pod budnim očesom modreca Joganande – soočil s samim seboj in svojimi demoni, predvsem z razbohotenim egom in krčevito potrebo po intelektualnem in materialnem obvladovanju oziroma posedovanju lastnega sveta. In čeprav imamo ob Čarovnikovem vajencu opravka z literarno izbrušenim besedilom, v katerem pač ne manjka očitno izmišljenih epizod, je vendarle obče znano, da roman precej neposredno izrašča iz avtorjeve osebne, avtobiografske izkušnje, iz vsega tistega torej, kar se mu je samemu primerilo. Ne le