Reakcija

Po eni strani smo kot družba vse bolj poučeni, kako prepoznati nasilje in vzpostaviti ničeno toleranco do njega. Zakonsko smo prepovedali telesno kaznovanje, vzgoja brez klofut postaja družbeno bolj sprejemljiva, starši se vse bolj poglabljajo v vzgojne koncepte in iščejo načine, kako v kali zatreti sleherne poskuse agresivnih izbruhov že pri najmlajših. Ker jih razumejo kot neuspešno vzgojo. Žal jo pogosto tako dojemajo tudi pedagoški delavci, ki izbruhe jeze pripisujejo nevzgojenosti in neukrotljivosti in se je lotevajo s kaznijo in ukrepi in ne kot otrokov znak za stisko in klic na pomoč. Po drugi strani pa so vse pogostejša opozorila strokovnjakov, da agresivnost ni posledica slabe vzgoje, pač pa klic na pomoč: če ga bomo zatrli, se bo slej ko prej kot tempirana bomba vrnil z obrestmi, v obliki bolj ali manj obvladljivega nasilja ali, še slabše, spregledanega avtodestruktivnega vedenja. Predvsem pa bomo z nesprejemanjem agresije otroka zamudili priložnost slišati in razumeti njegove stiske, m