Labirinti Sveta

Vse bolj kaže, da Izrael in Združene države Amerike vojne z Iranom zgolj z zračnimi napadi ne morejo dobiti. Iranci pa se zdaj bolj kot z režimom ukvarjajo s preživetjem. Trump v svojem slogu pomoč zahteva od zaveznic in hkrati grozi Kubi, kjer je celotna država ostala brez elektrike. Evropske države pa imajo že brez nepredvidljivega zaveznika na drugi strani Atlantika dovolj skrbi, na primer s prihajajočimi volitvami na Madžarskem.

Trenutni konflikt na Bližnjem vzhodu še ne izpolnjuje vseh kriterijev za to, da bi ga lahko poimenovali za svetovno vojno, čeprav je vanjo vključenih več držav z različnih kontinentov, praktično po vsem svetu pa čutimo gospodarske posledice: moten je pomorski promet, finančni trgi so nestabilni, cene nafte in utekočinjenega plina rastejo. Mednarodna agencija za energijo je članice pozvala k sprostitvi rekordnih količin nafte, tržni analitiki pa kljub temu ocenjujejo, da bo učinek na znižanje cen - minimalen. Več v Labirintih sveta.

Združene države Amerike so ob izdatnem prigovarjanju Izraela nenapovedano napadle Iran in usmrtile njegovo vojaško vodstvo z verskim voditeljem, ajatolo Hameneijem na čelu. Bližnji vzhod se je tako znašel sredi novega katastrofalnega konflikta, kar močno čutimo tudi v Evropi. V zalivskih državah je ostalo ujetih na desettisoče zahodnih državljanov, tudi mnogi Slovenci. Evropska unija je ostro obsodila iranski odgovor na napad, ob samem napadu je molčala. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Tudi štiri leta po napadu Rusije na Ukrajino konca vojne ni na vidiku, ne glede na to, kako se ameriški predsednik Trump hvali s tem, da je v kratkem času »končal osem vojn«. Ukrajinski predsednik Zelenski svari, da je Putin že začel tretjo svetovno vojno in da mu ne smemo pustiti, da bi v njej zmagal. Kljub premirju in obetom, da se bo Gaza pretvorila v luksuzno riviero, se izraelski napadi nadaljujejo, svetu pa kot da ni več mar za usodo in vsakdanje trpljenje dveh milijonov ljudi. Je kdo omenil Sudan? V Labirintih sveta tudi o tem, kaj so tako organizatorji zimskih olimpijskih iger kot športni komentatorji priročno »pozabili« povedati.

Živimo v času, ki si ga verjetno ne bi izbrali, če bi imeli to možnost. V času, ko se piše zgodovina. Ko se sklicujemo na mednarodno pravo, dobimo odgovor, da to obstaja samo toliko, kolikor ga kdo potrebuje, da se nanj sklicuje. Trkamo na vrata organizacij, kot sta Evropska unija ali NATO, pa dobimo odgovor, da ne vemo, kako dolgo bosta še pri življenju. Kdo riše meje novih vplivnih območij? Ali lahko na to kaj vplivamo? Pravijo, da se moramo postaviti na svoje noge. Res? Kot Evropejci ali kot Slovenci?

Pred začetkom tradicionalne varnostne konference v Münchnu so vnovič vzniknile napetosti v transatlantskih odnosih. Evropski voditelji vse bolj odkrito govorijo o nujni strateški avtonomiji na področju obrambe in industrije. Prizadevanja za čim prejšnje končanje skoraj 4-letne vojne v Ukrajini spremljajo stopnjevanje ruskih napadov in pritiski na Kijev, naj pripravi predsedniške volitve. V diplomatskem ozadju pa potekajo tudi previdni poskusi obnovitve dialoga med Teheranom in Washingtonom. Do odprtja zimskih olimpijskih iger na severu Italije nas loči le še en dan, a poročila s terena kažejo, da priprave še zdaleč niso povsod končane. Med gradbišči, prometnimi ozkimi grli in logističnimi izzivi organizatorji lovijo zadnje roke, hkrati pa stopnjujejo tudi varnostne ukrepe — tako na prizoriščih kot v digitalnem prostoru, kjer so preprečili več kibernetskih napadov. O vzdušju v Milanu in o tem, kako blizu so igre tisti pravi olimpijski podobi, smo se pogovarjali z našo dopisnico iz Italije Mojco Širok, ki se

Neskončna pogajanja o miru v Ukrajini so se ta teden nadaljevala v Abu Dabiju. Rezultatov še ni, čeprav naj bi bili strani povsem blizu dogovora. Ameriški predsednik Donald Trump pritiska na Iran in mu hkrati grozi z vojaškim napadom, pogajalski ekipi sta se sestali v Omanu. Tudi Trump je večkrat omenjen v obširni zbirki dokumentov o spolnem prestopniku Jeffreyju Epsteinu, zaradi njih pa glava boli še marsikoga, ne le v ZDA, pač pa tudi v evropskih političnih krogih. Svetlo točko bi lahko iskali v zimskih olimpijskih igrah, ki bodo naslednja dva tedna skrbele za razvedrilo. A tudi pri tem dogodku lahko bolj kot pozitivna sporočila razberemo bolezni sodobnega časa.

Evropska unija in Indija sta sklenili prostotrgovinski sporazum, ki bo v skupni trg povezal dve milijardi ljudi. Po burnih dogodkih v zvezi z Grenlandijo, se zdaj vrstijo ugibanja, kaj je ameriški predsednik dobil v zameno za umik carin in vojaško zasedbo. Podobna ugibanja so o končanju vojne v Ukrajini. Prejšnji konec tedna so se pogajalci Ukrajine, Rusije in ZDA dobili v Abu Dabiju, še enkrat naj bi se srečali ta konec tedna. ZDA pretresa še en uboj civilista, ki so ga zagrešili agenti, iščoč nelegalne priseljence. Hude težave pa tej državi povzročajo sneg in zelo nizke temperature.

Ameriški predsednik Donald Trump je z mize očitno umaknil možnost vojaške zasedbe Grenlandije. Prav tako je Trump na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu postregel z omehčanim stališčem glede uvedbe dodatnih carin za evropske države, ki so napovedale sodelovanje v vojaški vaji na tem arktičnem otoku. Kljub mehčanjem stališč začasnega stanovalca Bele hiše se v Evropi vse bolj krepi spoznanje, da je zanašanje na nezanesljive in očitno zamerljive zaveznike vsaj vprašljivo, če že ne nesmiselno. Sočasno Trump z Odborom za mir očitno maje temelje mednarodnega reda, s koketiranjem z Moskvo pa v Evropi, predvsem na vzhodu, vse bolj soustvarja nekakšno novo kolonialno ureditev sveta.

Tudi minuli teden ni bilo pomembnejšega dogodka na svetu brez pečata ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Medtem ko trdi, da so mu iranske oblasti zagotovile, da na tisoče zaprtih zaradi protestov ne bodo obsodile na smrt, nekateri viri napovedujejo, da Trump že snuje nov napad na Iran. Po Trumpovih besedah se je vršilka venezuelske predsednice podredila njegovim zahtevam, v pogajanjih z Grenlandci in Dansko pa mu sogovornikov ni uspelo prepričati v nujnost ameriškega prevzema tega otoka, zato na mizi ostaja podreditev z vojaško silo. Več v Trumpirintih oziroma Labirintih sveta..

Za Nobelovo nagrado za mir se je treba bojevati, tudi z vojno, si je bržkone rekel ameriški predsednik Donald Trump, preden je v Venezuelo napotil svoje vojake, da bi ugrabili predsednika in njegovo soprogo. To, da ima napadena država veliko nafte, ki bi jo lahko izkoriščala ameriška podjetja, je kvečjemu dodaten plus, mednarodno pravo pa vojaško najmočnejše države na svetu ne skrbi preveč. Ob burnem začetku leta Trump napoveduje nadaljevanje svojih podvigov. Morda pride na vrsto še katera druga latinskoameriška država. In pa seveda Grenlandija, za katero pa uporaba vojske najbrž niti ne bo potrebna. Trumpova samozavest je velika, glede na medle odzive preostalega sveta pa tudi upravičena.

Živahno diplomatsko dogajanje, povezano z reševanjem ukrajinskega konflikta, še ni prineslo otipljivih rezultatov. Evropska unija je želela za financiranje Ukrajine uporabiti ruska sredstva, na koncu so voditelji našli drugačno rešitev. Ameriški predsednik Trump je prepričan, da je konec ukrajinske vojne blizu, hkrati grozi z vojaško intervencijo v Venezueli. V Bruslju pa so se na protestnem shodu zbrali kmetje iz vse Evrope, zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Ljudje v Evropi in drugje po svetu nekoliko romantično gledamo na politiko. Tako na primer napoved o zmanjšanju ameriških sil na evropskih tleh vidimo kot otroci, ki jim starši pri tridesetih letih povedo, naj sami poskrbijo zase. A realnost nikoli ni bila taka. Amerika je vedno gledala na svoje interese, naša naloga pa je, da znamo oceniti, koliko se naši interesi ujemajo z njenimi. V Labirintih sveta bomo govorili o ameriški varnostni strategiji, ki je s Trumpovo administracijo drugačna kot v času njegovih predhodnikov. Tudi v njej je nekaj romantike, ki pa jo je sprejem obrambnega svežnja postavil na realna tla.

Teden mineva v znamenju bolj ali manj iskrenih prizadevanj za mir v Ukrajini. Sestanki v Moskvi, na Floridi in v Bruslju za zdaj ne prinašajo miru, dajejo pa vtis, da se vse strani v sporu zavedajo, da se vojna ne bo končala na bojiščih. Kljub temu bi bilo zelo težko oceniti, da si v Moskvi dejansko prizadevajo za mir, še posebej v luči stališč ruskega predsednika, da je pripravljen tudi na vojno z Evropo, če bi bilo to potrebno. Vojna je beseda, ki je v zraku tudi pri Trumpovem ravnanju glede Venezuele, vojna pa je še naprej tudi očitno naravno stanje za Palestince. Čeprav naj bi v Gazi veljalo premirje, miru ni. Po labirintih sveta vas bo ta teden popeljal Matjaž Trošt.

Je po skoraj 4 letih vojne v Ukrajini na vidiku mir? Združene države Amerike si močno prizadevajo zbližati sicer precej različna stališča Moskve in Kijeva, ki se zdijo na trenutke povsem nezdružljiva. Bo še en mirovni poskus vnovič padel v vodo? Tako kot za Palestince v Gazi mirovni sporazum pomeni nočno moro in ne prekinitve ognja. O tem in drugih mednarodnih dogodkih iztekajočega se tedna več v tokratnih Labirintih sveta.

V tednu relativnega zatišja je pod površjem še naprej brbotalo. Kar večinoma ni dober znak. Ob novih smrtonosnih napadih Rusije na Ukrajino so se razširile informacije, da ZDA in Rusija poskušata za hrbtom Evrope in Ukrajine doseči dogovor o miru. Ameriški predsednik ima rad hitre rešitve, tudi če se izkaže, da niso najbolj učinkovite. Zato ni jasno, kako bo ta pristop deloval glede objave dosjejev Epstein, ki bi lahko zamajali tla pod nogami marsikomu v ameriški eliti. Medtem pa prav tako pomembne teme kot sta podnebna konferenca v Braziliji in grozljivo dogajanje v Sudanu dosežejo le naša ušesa, možganov pa ne, kaj šele, da bi v zvezi s tem resno ukrepali.

V ponedeljek 10. 11. se je v brazilskem mestu Belem začela 30. podnebna konferenca OZN. Svet še ni našel načina, kako učinkovito zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Tudi prehod na čistejša goriva in tehnologije poteka zelo počasi. Filipine je medtem prizadel še en zelo močan tajfun. Ko tega ne dela narava, si škodimo sami: v Sudanu je huda kriza beguncev, ki so pribežali z vojnih območij.

Minilo je eno leto od druge izvolitve Donalda Trumpa v Belo hišo. Obletnica je bila za predsednika bolj grenka, saj so jo med drugim pospremile demokratske volilne zmage na županskih volitvah v New Yorku ter na guvernerskih volitvah v Virginiji in Ne Jerseyju. Evropska unija se po večletnem zatišju utegne širiti v naslednjih petih letih. Najbolje kaže Črni Gori, Srbija si je tokrat iz Bruslja prislužila zelo jasne kritike. Ukrajina in Moldavija naj bi bili do konca leta pripravljeni na začetek pogajanj o članstvu o vseh sklopih. Kako naj bi bilo videti morebitno članstvo držav, ki nimata pod nadzorom celotnega svojega ozemlja in dele teh ozemelj obvladuje Rusija, ni povsem jasno. Ob tem, da so tudi ameriški poskusi umirjanja ruske agresije nad Ukrajino potihnili. Po Labirintih sveta vas bo tokrat popeljal Matjaž Trošt.

Medtem ko Donald Trump ruši del Bele hiše, da si bo tam uredil banketno dvorano, so se na ulice ameriških mest zgrnili milijoni protestnikov, ki niso zadovoljni z njegovimi potezami. V tem tednu je med drugim venezuelskemu samodržcu Meduru zagrozil z vojaškim posredovanjem, v napadih na ladje v Karibskem morju pa je umrlo več deset ljudi. Ukrajina za zdaj ne bo dobila izstrelkov tomahawk, Putin pa je ostal brez napovedanega srečanja v Budimpešti. Je pa Viktor Orban začel kampanjo pred aprilskimi parlamentarnimi volitvami. Za kratek čas je bila na radarju mednarodne javnosti tudi Slovenija, v Portorožu so se namreč zbrali voditelji sredozemskih držav Evropske unije. Francoski predsednik je ostal dan dlje, italijanska premierka pa se je Sloveniji tudi tokrat izognila.

Trump in Netanjahu sta po dveh letih intenzivnega ubijanja in uničevanja razglasila mir v Gazi. Kaj to pomeni? Bodo Palestinci zdaj bežali pred gradbenimi stroji, tako kot prej pred tanki? Se bodo začasno ali za stalno izselili iz Gaze? Zanimivo je, da mednarodna elita to pripravljena plačati, a tudi pobrati koristi. Trump se je pohvalil, da je ustavil 8 vojn, le tiste v Ukrajini, ni ustavil. Je to posledica dejstva, da se svet na novo deli na interesna območja? Bo meja med vzhodom in zahodom potekala po balkanskih mejah, ki še niso dokončno določene? Kako potem takem ohranimo mir v našem sosedstvu?